Dobro in napredno misleči gospodarji v Šempetru na Krasu današnji Pivki, so že pred sto devetnajstimi leti spoznali, da brez organizirane obrambe proti ognju, naravnim in drugim nesrečam ne gre več. Zato so ustanovili Gasilsko društvo …
Posebne zasluge za to ima Peter Žele, ki je bil kasneje tudi dolgo let načelnik društva. Po dolgih pripravah jim je to le uspelo v februarju leta 1893. Ustanovni odbor je vodil g. Križaj.
V pravila so napisali: »Prostovoljno gasilsko društvo, ki ima svoj sedež v Št.Petru na Notranjskem ima namen, da brani življenja in imetje prebivalcev Št.Petra«.
Pisnih virov do leta 1945 je zelo malo. Za to obdobje je bila večina stvari napisana kasneje po spominu takrat živečih članov. Ob ustanovitvi je društvo štelo 24 članov, ki so začeli zbirati sredstva za nabavo gasilske opreme, jo nabavili in začeli z vajami.
Že dve leti po ustanovitvi društva je bil v Št.Petru velik požar, v katerem je pogorelo šest poslopij. Verjetno je bil prav to povod, da je šla takratna občinska oblast društvu kar dobro na roko. Kmalu so si nabavili najnujnejšo opremo. Orodje so imeli shranjeno v občinski stavbi. Leta 1910 so sezidali gasilski dom večino sredstev je prispevala občina, zemljišče pa je odstopila takratna Hranilnica in posojilnica  Št. Peter na Krasu. Vse do leta 1924 se je društvo razvijalo, pristopili so novi člani tudi iz sosednjih vasi Petelinj, Hrastja in Radohove vasi.

V letu 1900 so imeli že tri ročne brizgalne. Pri požarih je sodelovalo okrog 25 mož. Sodelovali so pri gašenju požarov v okoliških vaseh, kjer ni bilo gasilskih društev in hodili na pomoč drugim društvom. Kot je zapisano so bili v tem obdobju večji požari v Košani, Petelinjah, Slovenski vasi in na Kalu. Žal pa je normalno delo potekalo le do leta 1924, ko so pričeli Italijani upadati na slovenska tla. Gasilsko društvo, ki je bilo izključno v slovenskih rokah je bilo Italijanom vedno bolj trn v peti.
Po pripovedovanju, so takrat italijanske oblasti vsilile svoj način organiziranja in poveljevanja v društvu tako, da je prostovoljno delo gasilcev zamrlo. Zaradi nenehnih sporov z italijanskimi oblastmi, so se člani odtlej zbirali le ob klicih na pomoč.

Pred začetkom druge svetovne vojne so Italijani organizirali enoto poklicnih gasilcev. Mlajše člane so mobilizirali kot vojaške obveznike, od katerih jih je nekaj ostalo v domačem društvu, druge pa so poslali v poklicne gasilske enote v Trst, Milan, Split in po drugih krajih Italije. Takšno stanje je trajalo vse do konca druge svetovne vojne. Po koncu vojne so društveno dejavnost ponovno organizirali. Nekaj dobre opreme je ostalo iz vojnih časov, nekaj pa so jo imeli od prej. Kmalu so dobili tovornjak, ki pa je bil prevelik in ni bil praktičen, zato so po nekaj zamenjavah dobili OPEL BLITZ, ki so ga preuredili v gasilsko vozilo.

Služil je od leta 1955 pa do leta 1970. Ob pridobitvi tega vozila, so takrat novemu ustanovljenemu gasilskemu društvu Košana podarili orodni gasilski voz. Organizirani so bili tečaji za gasilce, nekateri člani so bili poslani v gasilsko šolo v Medvode. V letu 1955 je bila ustanovljena pionirska desetina. Začelo se je delo z mladimi. Organizirani so tudi vaje in tekmovanja. Delo z mladimi poteka še danes. Še istega leta pa so ženske želele vstopiti med gasilce, vendar se desetina ni obdržala. V tem obdobju je bila gasilska dejavnost na Pivškem zelo razširjena. Ustanovljena je bila Občinska gasilska zveza Pivka. V to zvezo so bila vključena društva v takratni občini Pivka.
V Pivki so bila takrat kar tri društva in sicer: PGD mesto, GD železničarjev in IGD Javor, poleg teh so bila še PGD Slavina, PGD Bač, PGD Zagorje in PGD Košana.

Prelomno leto je bilo leto 1974. Takrat so dobili orodno vozilo TAM PIONIR, ki ga je odstopilo PGD Postojna in pol tovorno vozilo ZASTAVA 620, za katerega so denar zbrali sami. Zaradi pridobitve nove tehnične opreme je bilo prostora v gasilskem domu premalo. Odločili smo se, da nadzidamo še eno etažo tako,da bodo v spodnjem delu garaže, v zgornjem delu pa sejna dvorana in stanovanje.
Z zbiranjem denarja od delovnih organizacij, posameznikov in Občinske gasilske zveze so nabavili material. Delo pa so opravili sami. Za nekatera strokovna dela, so brezplačno priskočili na pomoč tudi nekateri posamezniki. Leta 1980 so dobili novo orodno vozilo TAM 125, ki je še danes v uporabi. Kasneje je bilo nabavljenih in zamenjanih še nekaj vozil. V tem obdobju je bilo storjeno veliko na področju usposabljanja članov. Veliko je bilo organiziranih tečajev, posamezniki pa so obiskovali tudi tečaje v gasilskih šolah v Novi Gorici, Ljubljani in sedaj na Igu. Potrebo in željo sodelovati v gasilskem društvu so znova občutile tudi ženske, zato so se leta 1994 včlanile v društvo in ustanovile svojo desetino, ki še danes aktivno deluje.
Vsesplošni in hitri razvoj zahteva vedno več tudi na področju zaščite in reševanja. Danes so še posebej zastopane tehnične intervencije. Vse te aktivnosti pa poleg znanja zahtevajo tudi vedno več tehnične opreme, zato je bilo potrebno nujno razširiti prostore za opremo. Tako so v letu 1995 pristopili k dozidavi prizidka k gasilskemu domu.
Skozi celotno delovanje društva, se gasilci udeležujemo in prirejamo gasilska tekmovanja, na katerih dosegamo vidne uspehe.

Veliko je požarov in drugih nesreč, saj se povprečje giblje okrog 50 do 60 intervencij letno in s tem opravičuje obstoj društva in zahtevo gasilcev, da se redno usposabljajo in da so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Društvo je preživelo veliko preizkušenj. Čas vojne, obdobja različnih in nasprotujočih si mnenj, vendar je volja po ohranitvi društva in želja pomagati drugim temu uspešno kljubovala in ohranila delovanje društva vse do danes. Članice in člani danes z veliko dobre volje in delovne vneme ohranjajo dobro vzdušje v društvu in priskočijo na pomoč pri vsakem opravilu, ki je potrebno za ohranitev društva in opreme v dobrem stanju.